Sladkorna bolezen tipa 1 in tipa 2 - vzroki, prehrana in nasveti nutricionista

Na začetku tokratnega članka bomo delili ključna sporočila krovne organizacije - Mednarodne zveze za diabetes (IDF), prav tista sporočila, ki jih v okviru kampanje ob svetovnem dnevu sladkorne bolezni, World Diabetes Day (WDD), posredujejo javnosti. Nato se bomo podrobneje poglobili v tematiko sladkorne bolezni, z namenom pomembnega izobraževanja in zagotavljanja koristnih nasvetov.

Vsebina:

• Osnovni podatki in ključna sporočila vodilnih organizacij
• Kaj pravijo dejstva in številke?
• Inzulinska rezistenca
• Sladkorna bolezen tipa 2
• Ključni dejavniki tveganja in vzroki za razvoj sladkorne bolezni tipa 2
• Sladkorna bolezen tipa 1
• Vpliv prehrane na potek sladkorne bolezni tipa 1
• Zaključki

Osnovni podatki in ključna sporočila vodilnih organizacij

Svetovni dan sladkorne bolezni (WDD) sta leta 1991 uvedla Mednarodna zveza za diabetes (IDF – International Diabetes Federation) in Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) kot odziv na vse večjo zaskrbljenost zaradi naraščajoče nevarnosti, ki jo sladkorna bolezen predstavlja za zdravje ljudi, javno zdravje in sodobno družbo.

Svetovni dan sladkorne bolezni je leta 2006 z Resolucijo Združenih narodov 61/225 postal uradni dan Združenih narodov. Obeležujemo ga vsako leto 14. novembra, na rojstni dan Sir Fredericka Bantinga, ki je skupaj s Charlesom Bestom, leta 1922, odkril inzulin.

Svetovni dan sladkorne bolezni je največja svetovna kampanja za ozaveščanje o sladkorni bolezni, ki doseže več kot milijardo ljudi v več kot 160 državah. Kampanja opozarja na vprašanja, ki so za ljudi s sladkorno boleznijo najpomembnejša, ter si prizadeva, da bi sladkorna bolezen ostala v središču pozornosti tako javnosti kot odločevalcev.

Cilj kampanje Svetovnega dneva sladkorne bolezni je biti:

• platforma za spodbujanje prizadevanj za ozaveščanje o pomenu sporočil IDF skozi vse leto.
• Globalno gonilo za spodbujanje usklajenega in skupnega ukrepanja pri obravnavi sladkorne bolezni kot enega ključnih globalnih zdravstvenih izzivov današnjega časa.

Kampanjo predstavlja logotip modrega kroga, ki je bil sprejet leta 2007 po sprejetju Resolucije Združenih narodov o sladkorni bolezni.

Modri krog je globalni simbol ozaveščanja o sladkorni bolezni in predstavlja enotnost svetovne skupnosti ljudi s sladkorno boleznijo ter njen skupni odziv na pandemijo sladkorne bolezni.

Vsako leto se kampanja ob svetovnem dnevu sladkorne bolezni osredotoča na določeno aktualno tematiko, ki je nato v ospredju eno ali več let. Tema svetovnega dneva sladkorne bolezni v obdobju 2021–2023 je bila: Dostop do oskrbe za sladkorno bolezen.

• Milijoni ljudi s sladkorno boleznijo po vsem svetu nimajo dostopa do ustrezne oskrbe za svojo bolezen.
• Ljudje s sladkorno boleznijo potrebujejo stalno zdravstveno oskrbo in podporo, da lahko uspešno obvladujejo svoje stanje in se izognejo dodatnim zdravstvenim zapletom.

Mednarodna zveza za diabetes (IDF) si prizadeva omogočiti dostop do izobraževanja vsem ljudem s sladkorno boleznijo in vsem, ki se ukvarjajo z obravnavo sladkorne bolezni.

Organizacija IDF opozarja, da ne moremo več čakati na:

• Zdravila, tehnologijo, podporo in oskrbo, ki morajo biti na voljo vsem ljudem s sladkorno boleznijo, ki jih nujno potrebujejo;
• Vlade vseh držav, da povečajo vlaganja v oskrbo in preprečevanje sladkorne bolezni.

Stota obletnica odkritja inzulina je predstavljala edinstveno priložnost za uvedbo pomembnih sprememb za več kot 530 milijonov ljudi, ki živijo s sladkorno boleznijo, ter za milijone drugih, pri katerih obstaja povečano tveganje za njen razvoj. Kampanja v letu 2022 je bila zato usmerjena v potrebo po boljšem dostopu do kakovostnega izobraževanja o sladkorni bolezni, tako za zdravstvene delavce kot za ljudi, ki živijo s sladkorno boleznijo.

Vsak deseti odrasli človek po vsem svetu živi s sladkorno boleznijo, kar trenutno predstavlja neverjetnih 537 milijonov ljudi. Skoraj polovica obolelih pa se svoje bolezni še vedno ne zaveda.

Zdravstveni delavci morajo biti ustrezno usposobljeni za zgodnje odkrivanje in diagnosticiranje sladkorne bolezni ter za čim bolj učinkovito izrabo omejenega časa, ki ga imajo na voljo za posameznega bolnika, da lahko ljudem, ki živijo s sladkorno boleznijo, zagotovijo najboljše možne nasvete in oskrbo.

Več kot 95 % časa ljudje, ki živijo s sladkorno boleznijo, za svojo bolezen skrbijo sami. Potrebujejo dostop do stalnega izobraževanja, da lahko bolje razumejo svoje stanje in izvajajo vsakodnevne ukrepe, ki so nujni za ohranjanje zdravja in preprečevanje dodatnih zapletov.

Ob svetovnem dnevu sladkorne bolezni IDF poziva zdravstvene odločevalce, naj izboljšajo dostop do izobraževanja o sladkorni bolezni in tako pomagajo izboljšati življenje več kot pol milijarde ljudi, ki trenutno živijo s sladkorno boleznijo po vsem svetu.

Kaj pravijo dejstva in številke?

IDF-ov atlas sladkorne bolezni ponuja najnovejše številke, informacije in napovedi o globalnem vplivu sladkorne bolezni.

• Leta 2021 je s sladkorno boleznijo živelo 537 milijonov odraslih (1 od 10). Pričakuje se, da bo to število do leta 2030 naraslo na 643 milijonov, do leta 2045 pa na 783 milijonov.
• Skoraj 1 od 2 odraslih (44 %) s sladkorno boleznijo nima postavljene diagnoze (trenutne ocene kažejo, da gre za prbl. 240 milijonov ljudi). Večina teh ljudi je razvila sladkorno bolezen tipa 2.
• Več kot 3 od 4 ljudi s sladkorno boleznijo živi v državah z nizkimi in srednjimi dohodki.
• 541 milijonov odraslih ima povečano tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2.
• Več kot 1,2 milijona otrok in mladostnikov (starih od 0 do 19 let) živi s sladkorno boleznijo tipa 1.
• Sladkorna bolezen je bila leta 2021 vzrok za 6,7 milijona smrti.
• Sladkorna bolezen je bila leta 2021 odgovorna za najmanj 966 milijard ameriških dolarjev izdatkov za zdravstveno varstvo, kar je predstavljalo 9 % celotne svetovne porabe za zdravstvo.
• 1 od 6 živorojenih otrok (prbl. 21 milijonov na leto) je izpostavljen visoki ravni glukoze v krvi (hiperglikemiji).

Po teh zaskrbljujočih in alarmantnih številkah je čas za podrobnejši pogled na to bolezen ter z njo povezane zdravstvene in presnovne motnje. Cilj tega članka je bralcem ponuditi čim več konkretnih nasvetov za preprečevanje in/ali izboljšanje obvladovanja te pandemične bolezni.

Inzulinska rezistenca

Inzulinska rezistenca je pomemben javnozdravstveni problem zaradi vse večje razširjenosti med odraslimi, pri katerih sladkorna bolezen še (vedno) ni diagnosticirana. Pogosto je prisotna pred razvojem presnovnih bolezni, pri inzulinski rezistenci pa naj bi imelo pomembno vlogo tudi kronično vnetje.

Obstaja več načinov za ugotavljanje inzulinske rezistence. Zlati standard je evglikemična hiperinzulinemična sponka, vendar je težava te metode v tem, da preiskava traja več ur in je razmeroma draga. Zato so razvili enostavnejše in cenejše metode za ocenjevanje inzulinske rezistence.

Dve glavni oceni sta:

1. HOMA-IR
2. QUICKI

Obe zahtevata le en odvzem krvi, pri katerem se izmerita glukoza na tešče in C-peptid (stranski produkt sinteze inzulina). Te vrednosti se nato vključijo v enačbo, s katero se oceni občutljivost na inzulin. Vendar ti oceni nista popolnoma zanesljivi.

Sladkorna bolezen tipa 2

Sladkorna bolezen tipa 2 (T2D) je bolezen, pri kateri so ravni glukoze v krvi kronično previsoke.

Običajno se začne z inzulinsko rezistenco, stanjem, pri katerem se celice na izločanje inzulina ne odzivajo ustrezno.

Trebušna slinavka zato začne proizvajati večje količine inzulina, da bi celice spodbudila k ustreznemu odzivu, vendar sčasoma te povečane proizvodnje ne more več vzdrževati. Posledično se raven glukoze v krvi kronično zviša.

Večina ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 na začetku bolezni nima simptomov. Ti se razvijajo počasi, skozi več let.

Ljudje, ki imajo simptome, najpogosteje navajajo:

• povečano žejo
• pogostejše uriniranje
• povečano lakoto
• utrujenost
• zamegljen vid in/ali odrevenelost
• mravljinčenje v stopalih ali dlaneh

Za diagnosticiranje sladkorne bolezni tipa 2 se uporabljajo trije krvni testi:

1. merjenje glukoze v plazmi na tešče
2. merjenje glukoze v plazmi 2 uri po peroralnem glukoznem tolerančnem testu (OGTT) s 75 g glukoze
3. določanje ravni HbA1c (tj. povprečne ravni glukoze v krvi v zadnjih 3 mesecih)

Po postavitvi diagnoze se začetno zdravljenje z zdravili praviloma začne z metforminom, ki je nekoliko starejše, precej varno in razmeroma cenovno dostopno zdravilo za ljudi z diagnosticirano sladkorno boleznijo.

Za nadzor ravni glukoze so pogosto potrebna tudi dodatna zdravila. Ta so lahko še posebej koristna pri ljudeh s povečanim tveganjem za razvoj srčno-žilnih ali ledvičnih bolezni oziroma pri tistih, pri katerih so te bolezni že diagnosticirane. Do 35 % ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 sčasoma potrebuje tudi zdravljenje z inzulinom, da dosežejo ustrezno urejenost glikemije.

Poleg zdravil za nadzor ravni glukoze v krvi so zelo učinkoviti ukrepi tudi spremembe življenjskega sloga, ki pomagajo pri zmanjševanju telesne teže/ maščobe ter s tem izboljšujejo urejenost glikemije.

Prehransko dopolnilo z največjim potencialom za izboljšanje urejenosti glikemije glede na dosedanje znanstvene raziskave je berberin, alkaloidni izvleček iz različnih rastlin, ki se uporablja v tradicionalni kitajski medicini.

Topne vlaknine (npr. lupine indijskega trpotca oz. psilij) so še ena možnost, katere učinkovitost je podprta z znanstvenimi dokazi.

Dodaj v košarico

 

Ključni dejavniki tveganja in vzroki za razvoj sladkorne bolezni tipa 2

Dolgotrajen prekomeren vnos energije oziroma kalorij s hrano in pijačo lahko poleg drugih zdravstvenih težav povzroči tudi kopičenje maščobe v jetrih in trebušni slinavki, kar lahko sčasoma privede do razvoja sladkorne bolezni tipa 2.

Zato je logično, da lahko omejitev vnosa kalorij zmanjša količino nakopičene maščobe v organih in pripomore k remisiji bolezni.

Obstajajo določeni znanstveni dokazi, da visok vnos fruktoze, ki se zaradi izboljšanja okusa pogosto dodaja predelanim živilom (ne pa fruktoza, ki je naravno prisotna na primer v sadju), pomembno povečuje tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2.

Vendar smo se v prvem članku o zdravi prehrani naučili, da je vedno pomembna količina. Zato je lahko praktično vsak prehranski vzorec učinkovit pri obravnavi in preprečevanju sladkorne bolezni tipa 2, če posamezniku pomaga doseči energijski primanjkljaj ter spodbuja trajnostno zmanjšanje telesne teže/telesne maščobe.

Seveda je poleg prehranskih ukrepov priporočljivo povečati tudi količino in rednost telesne dejavnosti, saj lahko tako učinkoviteje zmanjšamo telesno težo oziroma delež telesne maščobe. Zdi se, da je kombinacija aerobne vadbe in vadbe z zunanjimi bremeni najboljša za čim večje izboljšanje urejenosti glikemije in doseganje zdravstvenih koristi. Pri ljudeh z diagnosticiranim prediabetesom lahko telesna dejavnost in izguba telesne teže tveganje za napredovanje v sladkorno bolezen tipa 2 zmanjšata za kar 58 %!

Poiščite telesno aktivnost, ki vam ustreza, in jo redno izvajajte!

Ker težava pridobivanja telesne teže pogosto ni zgolj energijske narave, temveč ima tudi svojo duševno komponento, lahko psihološki pristopi, kot sta kognitivno-vedenjska terapija (KVT) in motivacijsko intervjuvanje, prav tako izboljšajo rezultate procesa hujšanja in nadzor glikemije.

Ker je sladkorna bolezen kompleksna bolezen, so vzroki za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 večplastni in temeljijo manj na genetski predispoziciji ter bolj na življenjskem slogu in našem okolju.

K tveganju za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 prispevajo:

1. debelost
2. neuravnotežena, energijsko bogata prehrana
3. sedeči način življenja

Abdominalna (visceralna) debelost, ki je posledica omenjenega povečanega energijskega vnosa, je prav tako pomemben dejavnik tveganja za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 ter vodi do kopičenja večjih količin maščobe v jetrih in trebušni slinavki, česar telo le redko lahko dolgoročno prenese brez zdravstvenih posledic.

Sladkorna bolezen povečuje tveganje za razvoj številnih srčno-žilnih bolezni. Ker imajo ljudje s sladkorno boleznijo tipa 2 praviloma diagnosticirano tudi hipertenzijo in dislipidemijo (nenormalne ravni lipidov v krvi), se verjetnost za razvoj srčno-žilnih bolezni še poveča.

Kronična ledvična bolezen se razvije pri 20–40 % ljudi z diagnosticirano sladkorno boleznijo, kar je še en dejavnik tveganja za srčno-žilne bolezni. Poleg tega se ocenjuje, da ima do 75 % ljudi s sladkorno boleznijo tipa 2 nealkoholno zamaščenost jeter (NAFLD), pri obeh stanjih pa je značilna prekomerna količina maščobe v jetrih in trebušni slinavki.

V nasprotju s sladkorno boleznijo tipa 2 je sladkorna bolezen tipa 1 genetsko pogojena, ni reverzibilna in se obravnava na drugačen način.

Sladkorna bolezen tipa 1

Sladkorna bolezen tipa 1 je avtoimunska bolezen, pri kateri trebušna slinavka preneha proizvajati inzulin. Začne se lahko v kateri koli starosti, čeprav se najpogosteje pojavi v otroštvu ali adolescenci, ter zahteva vseživljenjsko zdravljenje z inzulinom.

Pri sladkorni bolezni tipa 1 (T1D) imunski sistem napade in uniči beta celice trebušne slinavke, ki proizvajajo inzulin - hormon, ki celicam sporoča, naj absorbirajo in uporabijo glukozo za pridobivanje energije.

Čeprav je sladkorna bolezen tipa 1 običajno diagnosticirana v otroštvu ali adolescenci, se lahko pojavi v kateri koli starosti.

Čeprav je znano, da gre za avtoimunsko bolezen, konkretni sprožilci razvoja sladkorne bolezni tipa 1 večinoma niso znani, vendar genetska predispozicija in okoljski dejavniki zagotovo prispevajo k razvoju bolezni. Najpomembnejši prispevek h genetskemu tveganju je prisotnost določenih alelov HLA.

Raziskave okoljskih dejavnikov so razmeroma manj jasne, vendar so izpostavljenost določenim virusom (npr. človeškemu enterovirusu B), določene prehranske pomanjkljivosti (npr. pomanjkanje nenasičenih maščob in vitamina D) ter sestava črevesne mikrobiote povezani z večjim ali manjšim tveganjem za razvoj sladkorne bolezni tipa 1.

Znaki in simptomi sladkorne bolezni tipa 1 (T1D) se prekrivajo s simptomi sladkorne bolezni tipa 2 (T2D), zaradi česar je pri številnih odraslih osebah s T1D bolezen napačno diagnosticirana kot T2D.

Klasičen znak razvoja sladkorne bolezni tipa 1 je nenamerno oz. neželeno izgubljanje telesne teže, drugi simptomi pa vključujejo:

• povečano žejo
• izjemno lakoto
• pogosto uriniranje
• utrujenost in šibkost
• zamegljen vid
• počasnejše celjenje ran

Včasih je prvi znak sladkorne bolezni tipa 1 življenjsko nevarno stanje, imenovano diabetična ketoacidoza (DKA), za katero so značilne pretirano visoke ravni ketonskih teles v kombinaciji z visoko ravnjo glukoze v krvi.

Simptomi DKA vključujejo:

• zadah z vonjem po sadju
• globoko in pospešeno dihanje
• suho ali pordelo kožo
• slabost ali bruhanje

Tako kot sladkorna bolezen tipa 2 se tudi sladkorna bolezen tipa 1 diagnosticira s krvnimi preiskavami za oceno ravni glukoze v plazmi.

Za diagnosticiranje T1D se lahko uporabijo meritev glukoze v plazmi na tešče, 2-urna meritev glukoze v plazmi med 75-gramskim oralnim glukoznim tolerančnim testom (OGTT) ali vrednost HbA1c. Za razlikovanje T1D od T2D se uporablja krvni test za ugotavljanje prisotnosti dveh ali več avtoprotiteles, značilnih za T1D.

Ker je za sladkorno bolezen tipa 1 značilno splošno pomanjkanje inzulina, je glavno zdravljenje večkratno dnevno injiciranje prandialnega (tj. ob obrokih) in bazalnega (tj. osnovnega oziroma med obroki) inzulina ali kontinuirano podkožno dovajanje inzulina.

Obstaja več pristopov k zdravljenju z inzulinom, vendar se na splošno določena oblika inzulina uporablja po načrtovanem režimu, prilagojenem posameznikovi edinstveni situaciji, da se prepreči diabetična ketoacidoza in izogne hudi hipoglikemiji, hkrati pa se dosežejo cilji stabilizacije glikemije.

Poleg tega se dodatna zdravljenja znanstveno proučujejo z namenom izboljšanja zdravljenja z inzulinom in optimizacije nadzora glikemije pri bolnikih. Dokazi iz kliničnih raziskav kažejo, da lahko zdravila, kot so agonisti receptorjev glukagonu podobnega peptida-1 (GLP-1), prav tako prinašajo zdravstvene koristi za bolnike.

Vpliv prehrane na potek sladkorne bolezni tipa 1

Celotna prehrana, zlasti vnos ogljikovih hidratov, pomembno vpliva na raven glukoze v krvi, zato je pomembno, da osebe s sladkorno boleznijo tipa 1 načrtujejo svoje obroke in ustrezne odmerke inzulina glede na vnos hranil, z namenom optimizacije nadzora glikemije.

Trenutno ni dovolj dokazov, ki bi podpirali eno določeno obliko prehranjevanja kot boljšo od druge pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 1.

Zato je treba prehranski načrt individualizirati glede na osebne preference, socialno-ekonomski položaj in pridružene bolezni, z namenom doseganja individualnih ciljev glede glikemije, zdravja srca in ožilja ter optimalne telesne teže in seveda preprečevanja razvoja zapletov te bolezni.

Poleg tega morajo prehranski načrti in prehranski vzorci temeljiti na običajnih zdravih prehranjevalnih navadah, kot so:

• poudarjanje uživanja neškrobne zelenjave
• zmanjševanje uživanja predelane hrane z veliko dodanega sladkorja in rafiniranih žit

Na splošno je osnovni cilj izbirati polnovredna živila namesto ultra-predelane hrane, in sicer za vse ljudi, ne le za osebe s sladkorno boleznijo.

Določena prehranska dopolnila niso bila posebej proučevana za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 1, temveč za izboljšanje nadzora glikemije oziroma na splošno kot pomoč pri vzdrževanju zdrave ravni glukoze v krvi.

Proučevana so bila različna mikrohranila, med katerimi so najbolj znana:

• cink
• selen
• krom
• vitamin D
• vitamin B3
• vitamin C

Druga pogosta prehranska dopolnila, ki jih je mogoče vključiti v prehranski načrt za izboljšanje nadzora glikemije, vključujejo:

• prehranske vlaknine - prebiotike
• cimet
• aloe vero
• panaks ginseng

Tako kot pri sladkorni bolezni tipa 2 bi morale osebe z diagnosticirano sladkorno boleznijo tipa 1 v idealnem primeru izvajati vsaj 150 minut zmerno intenzivne ali 75 minut intenzivne aerobne telesne dejavnosti na teden ter 2-3 treninge na teden z vadbo proti uporu.

Poskusiti se je treba izogniti več kot dvema zaporednima dnevoma brez telesne dejavnosti, da bi se povečala občutljivost na inzulin in zmanjšalo tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni.

Glikemijski odziv na telesno vadbo je zelo variabilen, nanj pa vplivajo osnovno telesno stanje posameznika ter vrsta, intenzivnost in trajanje telesne dejavnosti.

Nanj vplivajo tudi količina inzulina v krvnem obtoku, raven glukoze v krvi pred vadbo in sestava obroka pred vadbo. Zato je treba posebno pozornost nameniti vnosu ogljikovih hidratov in dovajanju inzulina v času okoli telesne dejavnosti, predvsem z namenom preprečevanja hipoglikemije!

Zaključki

Živimo v času, ko so nekoč redke, tako imenovane "civilizacijske" bolezni danes postale ena večjih javnozdravstvenih groženj za celotno civilizacijo.

Medtem ko je sladkorna bolezen tipa 1 avtoimunska bolezen, je prevalenca sladkorne bolezni tipa 2 neprimerljivo večja. Ta bolezen je praviloma posledica neustreznega življenjskega sloga, pomanjkanja gibanja, povečanega uživanja predelane in ultra-predelane hrane ter zanemarjanja pomena spanja in obvladovanja stresa.

Naredite vse, kar je v vaši moči, da preprečite razvoj te bolezni in z njo povezanih stanj.

Če že trpite za inzulinsko rezistenco, prediabetesom ali sladkorno boleznijo tipa 2 (T2D), upamo, da je to besedilo dovolj jasno predstavilo, katera orodja so vam na voljo za izboljšanje oziroma odpravo teh stanj in bolezni, ki so na srečo reverzibilne!

1. Vadite pogosto in redno (tako vadba z zunanjimi bremeni kot aerobna vadba sta koristni).
2. Prehranjujte se kakovostneje (v tem smislu uživajte manj predelanih živil in vsekakor več zelenjave ter vlaknin).
3. Dosezite optimalno telesno težo in delež telesne maščobe.

Določena prehranska dopolnila lahko do neke mere pomagajo, vendar učinkujejo le, če sta vaša prehrana in telesna vadba kakovostni in uravnoteženi.

 

Prijavite se na naš brezplačni novičnik in bodite prvi, ki boste izvedeli vse novosti o zdravem življenju s Tovarno Zdrave Hrane. Ob prijavi na novičnik prejmete tudi 10 % popusta na prvo naročilo!